Pritisni enter, da vidiš rezultate ali ESC da se vrneš na stran

Prvič letos

Formaraton. Zadeva, ki sem jo čakal odkar… Uglavnem, kar nekaj časa. 8 ur kroženja po hribih in dolinah Tivolija z najboljšo družbo kar si jo lahko predstavljaš. Toliko norcev in pozitivcev na enem kupu, da tega res ne doživiš vsak dan. Glavni namen je bila sicer dobrodelnost, ampak kar nekaj nas je ob 9h na štartu stalo v dežju in v popolni bojni opravi, osredotočnih le na boj. Na boj drug z drugim oz. boj s samim seboj.

Ekipa Never Give Up, Formaraton 2012, Matjaž Vrhunc
Foto: Matjaž Vrhunc

Sam sem se najprej spraševal, kaj sploh delam tukaj. Število pretečnih kilometrov v letošnjem letu ni omembe vredno, da o psihični pripravljenosti sploh ne govorim. Ob poku štartne pištole mi ni preostalo drugega kot da sem začel prestavljati eno nogo pred drugo in razmišljati o tem, koliko časa imam, preden vse skupaj odpove. Glede na zastavljen začetni tempo (noro prehitro!), sem upal da zdržim vsaj 10km.

Še danes se sprašujem in verjetno se bom še kar nekaj časa, kako mi je v dobrih 4 urah uspelo preteči 24 krogov, kar je na koncu zneslo nekaj več kot 46 kilometrov. Prve tri ure so minile popolnoma sproščeno, brez kakršnegakoli hujšega napora. Nič jasn?! :) V zadnji uri pa sem imel kar nekaj težav sam s sabo, saj je vsaka mišica, vključno z glavo hotela nehat. Ampak sem zdržal.

Štefan Robič in Marko Alpner, Formaraton 2012
Foto: Bor Slana / siol.net

Zadal sem si cilj, da dokler bom lahko pretekel najhujši klanec na progi ne bom odnehal in krog za krogom je uspevalo, kar si pred tekmo tudi predstavljati nisem upal. S pomočjo spodbud sotekačov in tekačic, s pomočjo MuleBar ploščic in gelov, ter s ponosom na že opravljeno razdaljo sem z nasmehom svoj tek končal v že prej omenjenem 24 krogu. Ker pa še nisem imel dovolj, sem naslednje štiri ure “hodil” gor in dol, ter se s fotoaparatom izživljal nad preostalimi tekači ki so se še vedno oz. nekateri na novo borili s progo.

Tomaž Kristavčnik in Marko Alpner, Formaraton 2012
Foto: Matjaž Vrhunc

Fotke so bile sicer utrujenosti primerne – zanič, ampak za mano je bil super dan. Spoznal sem ogromno NGU-jevcev, po dolgem času videl nekaj dobrih prijateljev, edino Uroša sem pogrešal. Pa Muc-a. Pa še koga… :) Se vidimo zopet drugo leto!