Pritisni enter, da vidiš rezultate ali ESC da se vrneš na stran

Žulji, elastika in Macola

Prvi vikend v Maju je popestrilo deževeno vreme, ki pa ni prišlo do živega približno 120 bosim tekačem. Pod taktirko slovenskega guruja bosega teka oz. prof. Robleka smo se zapodili po ulicah okoli Kranjskega bazenskega kompleksa. Zaradi pomanjkanja treninga brez copat, sem se že pred štartom odločil da bom naredil maximalno dva kroga, saj tek ni bil tekmovalnega značaja. Ha, če verjameš.

Bosi tek, IBRD, Kranj, skupinska fotka

V drugem krogu smo začeli malce navijati tempo, ker pa sem “z lahkoto” sledil najbolšim, sem se odločil da nadaljujem še v tretji, zadnji krog. Tempo je naraščal iz koraka v korak in stopala so vedno bolj in bolj trpela. Neozirajoč na bolečino sem do konca kroga ostal v vodilni skupini, občutek je bil dober, posledice nepremišljenega teka pa tudi precej boleče. Se tolažim s pregovorom:

Da boš enkrat star in pameten, moraš biti najprej mlad in neumen.Neznan Avtor
Kljub onemogočenemu premikanju v naslednjih dneh, ne bi spremenil svoje odločitve. Prireditev je bila res na vrhunskem nivoju in definitnvno se vračam naslednjo leto. Edino, kar me je skrbelo je bila tekma čez 6 dni, vendar sem po materini zaslugi okreval v kratkem času.

Tek trojk je res edinstvena tekaška prireditev v Sloveniji, če ne celo v Evropi. Že drugo leto zapored sem se je udeležil skupaj s prijateljema iz srednješolskih dni. Pričakoval sem bolj turistično tekmo, vendar je bila vse prej kot to.

pohod56

Zaradi zgoraj omenjenih žuljev in padca s kolesom dva dni pred tekmo, me je precej skrbelo kako bom sam opravil z 12 in pol kilometra dolgo progo. Prijatelja sta me prepričala da sta v dobri formi, zato sem bil pred tekmo kar optimističen, da bi v idealnih pogojih morali odteči kar precej pod uro. Prvič se je zakompliceralo že na 2. kilometru, ko je kljub počasnemu začetnemu tempu začel zaostajati Tiln, zato sva ga z Urošem navezala na elastiko in mu olajšala tek. Ujeli smo ritem, in nadaljevali v primernem tempu. Žulji me niso motili, bolečina od padca je bila prisotna, vendar nemoteča.

Uroš Weber in Marko Alpner, Tek Trojk 2012
Foto: Tek za vse

Začel se je klanec in že po manj kot 500 metrih je omagal Uroš, tako da mi ni preostalo drugega kot da dam sam vse od sebe in na elastiki vlečem oba. Čuden občutek, ko veš da si močan, ko garaš, ampak neke konkretne hitrosti ni in ni. Tempo v klanec je bil počasen, vendar smo imeli še vedno vse možnosti da pritečemo na cilj v manj kot uri. Na vrhu klanca, me je nepoznana tekačica prav grdo ozmerjala, da nisem sam na progi in da naj gledam še na ostale. Ne vem ali sta se ji zasmilila zadaj zasopihana kolega, ki sta me “moledovala” naj grem počasneje ali smo ji mogoče zaprli pot na malce ožjem ovinku. Kakorkoli, vse je enkrat prvič…

Tilen Oražem, Uroš Weber, Marko Alpner, Tek Trojk 2012
Foto: Dnevnik

Ker je bil spust precej nevaren, smo sneli elastiko in nadaljevali “vsak zase”. V zadnjih 2 km smo izgubili skoraj 2 minuti, več kot 20 mest med moškimi trojkami in končali z 1:00:24 na 57 mestu. Bil je dober trening, vendar sem bil na koncu malce razočaran, saj bi lahko dal več od sebe. Ampak ravno v tem je čar ekipnih tekem oz. Trojk, da se najdejo trije čim bolj enakovredni tekači, ki skupaj dosežejo optimalen rezulat. Ker sem bil sam s sabo zadovoljen in sem se počutil dovolj močnega, sem se naslednji dan prijavil na 32. Maraton treh src, ki me je čakal v soboto.

Skupaj s TF avtobusom, smo se zgodaj v soboto odpeljali proti Radencem. Obetal se je topel dan, v planu pa sem imel konstanten tempo s 5:00/km, kar bi na koncu zneslo točno 3:30:00, hitreje trenutno nisem bil sposoben. Enkrat za spremembo sem imel že v naprej dogovorjeno “spremstvo”, saj je imel kolega Kristi iste načrte. Super!

Ker sem torbo pakiral napol prejšnji dan, napol (pre)zgodaj zjutraj sem pred štartom ugotovil da sem brez ure in brez sončnih očal. K sreči nisem pozabil ostalih stvari, še posebaj CEP nogavice in kapo, v torbi pa sta se znašla tudi dva MuleBar Kicksa. Na noge sem še zadnjič dal preterane Skylonke in se odpravil na štart.

Prvi krog oz. 21km sva “obrnila” z 1:42:25, s pogovornim tempom in brez kakršnihkoli naporov. Za razliko od marsikaterega sotekača nisem imel težav z temperaturo, pravzaprav sem užival v vedno bolj toplem vremenu. Nadaljevala sva v istem tempu, ujela in prehitela zajčka Manfredo (3:30:00), in prehitevala sotekmovalce. Okrog 30 kilometra se je začela poznati utrujenost, začel je tudi pihati veter, vendar mi v Kristijevem zaveterju ni bilo težko.

Tomaž Kristavčnik, Marko Alpner, Maraton Radenci 2012
Foto: Robba Silvan

Pravijo da se maraton začne šele okrog 32-33km in res je tako. Ravno takrat sem se z polno silo zaletel v “The Wall”. Debel zid se je pojavil pred mano in nasmeh je izginil z obraza. Nadaljevala sva v tišini in po zaslugi Macole Kristija, sva zid dokaj uspešno razbila. Najhujše je bilo mimo, vendar je moj tempo padel za 15-20sek/km, zato sem rekel Tomažu naj nadaljuje v svoji brzini, pa se vidiva v cilju.

Nadaljeval sem sam, z mislijo na masažo, ki naj bi me čakala naslednji dan. Čutil sem, da mi manjka en gel, dva sta bila premalo. To sem poskušal nadoknaditi na izredno pogostih okrepčevalnicah (vsaka čast organizatorju), kar mi je tudi uspelo. Edino kar sem pogrešal je bilo karkoli slanega, saj sem čutil da krči niso več daleč. Kilometrske oznake so bile vedno bolj narazen, ampak cilj pa z vsakim korakom bližje.

Največjo napako sem naredil dva kilometra pred ciljem, ko sem se za trenutek ustavil pod gasilskim tušem in poskušal navlažiti kapo. Zaradi “nenaravnega” položaja me je zagrabil krč, ki ni spustil do cilja. Kljub hudim bolečinam, me je družba MirotaR in “zajčka” Avgusta držala pri močeh da sem v zastavljenem času pritekel skozi cilj.

Na koncu 3:30:07, absolutno 95. mesto in 15. v kategoriji do 30 let.

Marko Alpner, Maraton Radenci 2012
Foto: Robba Silvan

S tekmo sem bil zelo zadovoljen, družba je bila fenomenalna, rezultat glede na pripravljenost izjemen in kljub mnogih nasprotovanj sotekačev je maraton v Radencih moj najljubši. Kljub temu, da sem po tekmi izgledal kot en velik kripl, ki komajda hodi, pa sem zvečer z lahkoto naredil še maratonsko razdaljo na biciklu za “raztek”. Kot kaže nisem v tako slabi formi kot mislim.

Kristi je rekel, da je naslednji maraton čez 2 tedna? Meni je prav.

Never Give Up