Pritisni enter, da vidiš rezultate ali ESC da se vrneš na stran

Red Bull 400 – Planica 2012

22. Septembra je v Planici potekal najtežji tek na 400 metrov, na katerem smo se tekači pomerili v osvajanju znamenite letalnice. Moja udeležba, na tem ne najbolj običajnem dogodku, je bila brez kakršnihkoli pričakovanj. Prijavil sem se izključno iz gole radovednosti, saj take tekme do sedaj niti niso obstajale – prvič je bila organizirana lani, na Kulmu.

Red Bull 400: Planica, Slovenija 2012
Foto: Samo Vidic

 

Že ko sem se pripeljal v dolino pod Poncami, me je ob pogledu na progo kar stisnilo v želodcu.“Kakšen klanec?! Uff… Le kaj nam je tega treba bilo?” Vendar je v dobri družbi čas hitro minil in tudi skrbi so izginile. Ker nas je bilo preveč, smo moški štartali v štirih kvalifikacijkih skupinah na skrajšini progi (250m). Sam sem štartal v drugi skupini, skupaj s kar nekaj favoriti za zmagu v finalu. Živčnost se je spet pojavila ob ogrevanju in stopnjevala do štarta prve skupine, ko so se tekmovalci pred nami zapodili v klanec. Klanec, ki je za večino ljudi prestrm da bi po njem hodili, kaj šele tekli.

Tomaž Alauf in Marko Alpner Red Bull 400 Planica 2012 Pred startom
Foto: Jerneja Kozmi

Kar naenkrat je strah izginil in komaj sem čakal da štartamo. Prišel je trenutek “resnice” in štarter nas je s pokom pištole “spustil” v strmino. Ker nisem imel občutka, sem začel precej prehitro, saj sem že po 50 metrih čutil, da mi srce utripa vsaj s 190 udarci na minuto, mišice so bile vedno bolj kisle in v pljučih se je pojavila pekoča bolečina. K sreči sem imel na glavi kapo s šiltom, ki mi je zakrival pogled na ostale tekmovalce in preostanek vzpona, tako da sem se lahko ukvarjal le sam s sabo. Odločil sem se da dam vse od sebe, pa naj stane kar hoče.

Klanec je bil z vsakim premaganim metrom bolj strm in vsak odriv težji. S kančkom očesa sem zasledil da sem ravnokar “priplezal” mimo 200 meterske oznake in sklepal sem, da do cilja ni več daleč. Pogledal sem gor. Napaka! Do cilja ni bilo tako malo, kot sem si želel. Moči mi je zmanjkovalo, pred mano pa je bilo kar nekaj ostalih tekačev. Zbral sem še tiste zadnje ostanke moči in se odločil za “ciljni šprint”. Iz vseh štirih sem se postavil na noge in poskusil teči po strmini, ki se je celo malce “poravnala”. Prehitel sem enega, dva… Cilj je bil vedno bližje, vendar kljub krčem v obeh nogah nisem odnehal. Vztrajal sem do ciljne črta in pred ciljem prehitel še tri sotekače, nato pa izmučen padel v cilj.

Red Bull 400 Planica 2012 Marko Alpner Kvalifikacije
Foto: Jerneja Kozmi / Tomaž Alauf
Red Bull 400 Planica 2012 Marko Alpner kvalifikacije Samo Vidic Photography
Foto: Samo Vidic

 

Dal sem čisto vse od sebe in v meni ni ostalo tudi atoma energije več. Po približno 15 minutah sem prišel toliko k sebi, da sem se lahko usedel, v pljučih me je peklo kot da bi spil skodelico kisline in noge so bile kot puding. Po pol ure sem se uspešno postavil na noge in čisto počasi po stopnicah odtacal proti dnu skakalnice.

Red Bull 400 Planica 2012 Marko Alpner cilj kvalifikacij rezultati Boštjan Gartnar
Foto: Boštjan Gartnar (levo)

 

Ko sem prišel dol, me je že tako zeblo da sem se v oblekel v vse cunje, ki sem jih imel s sabo in se odpravil po več kot zaslužene makarone. Poleg zadovoljstva o premagani strmini, so bili najbolša stvar tistega dne. O finalu tudi sanjal nisem, saj je bilo pred mano kar nekaj tekmovalcev, prav tako pa sem bil popolnoma izmučen in nisem imel niti najmanjše želje teči še enkrat, kaj šele do vrha tega nehumanega klanca. “Kar se mene tiče, sem zaključil za danes.”

Bil sem ravno nekje na polovici makaronov, ko se je po ozvočenju oglasil napovedovalec: “V finale se avtomatsko uvrsti prvih 5 iz vsake skupine, ter 30 najboljših po času…” Nato je začel po vrsti naštevati tekmovalce, ki so si s časom priborili mesto med najbolših 50. Ko bi naštevanja moralo biti že konec, pa se zasliši “Marko…. Alpner”. Ha. Itak. Bil sem čisto šokiran, saj o tem tudi razmišljati nisem hotel. Prva moja misel je bila “Sigurno so se zmotili” in druga “Ali sploh moram jit?”. Namesto mene se je odločil kar Tomaž, ki mi je potegnil makorone iz rok, ter me poslal nazaj v avto preoblečt. Grr!

Med ogrevanjem sem skočil pogledat še rezultate in ugotovil, da je tisti “ciljni šprint” kriv za nastalo situacijo. Finale sem ujel za manj kot 3 sekunde. Premišljeval sem o taktiki, in edina želja je bila, da na vrh ne pridem zadnji. Tokrat sem štartal z rezervo na repu skupine, vendar tudi tokrat je kaj hitro srčni utrip narasel v bližino 200tke, noge, še posebaj meča so trpela z vsakim odrivom, vendar k sreči ni bilo duha in sluha o krčih. Najhuje je bilo v pljučih, saj me je kar žgalo od znotraj.

Red Bull 400 Planica 2012 Marko Alpner Finale
Foto: Jerneja Kozmi / Tomaž Alauf

Na zaletišče sem pritekel zadnji, se po stopnicah zvlekel na mizo in zopet pogledal gor. Ni bilo (pre)daleč, ampak strmo pa bolj kot prej. K sreči so bile deske ravno prav narazen, hitro sem ujel ritem in ni mi ostalo drugega, kot da še enkrat dam vse od sebe. V zadnjih metrih mi je uspelo prehiteti dva tekmovalca in v času 7:24 osvojiti vrh letalnice.

Red Bull 400 Planica 2012 Marko Alpner Finale Klavdija Žitnik
Foto: Klavdija Žitnik
Red Bull 400 Planica 2012 Marko Alpner cilj finale Samo Vidic Photography
Foto: Samo Vidic

 

Za mano je kar nekaj maratonskih in drugih “extremnih” preizkušenj, ampak tole je bila fizično najtežja izmed vseh. Presenetljivo mi je uspela veliko bolje kot sem pričakoval in po dolgem času lahko rečem, da sem zadovoljen sam s sabo…

Video:

Prikazna slika: Samo Vidic / Red Bull