Pritisni enter, da vidiš rezultate ali ESC da se vrneš na stran

Veronikin tek ali kako fotograf spotakne tekača

Moja prva tekaška tekma, ki sem se je udeležil kot gledalec daljnega leta 2000 pri mojih rosnih 9 letih, je bil Tinijanski tek. Taistega leta sem že tekmoval na Vipavskem teku, ter nadaljeval s svojimi nastopi nadaljnih 10 let, kjerkoli smo se z družino ustavili za vikend. Skupek poškodb, drugih obveznosti ter lenobe je po dobrih 10 letih botroval k temu, da sem tekaške superge zamenjal s fotoaparatom, ter se začel ukvarjati s fotografijo. Posvetil sem se večinoma koncertni fotografiji, vendar me je še vedno vleklo k starim navadam, zato sem z veseljem fotkal tudi prireditve, na katerih sem v preteklih letih tekmoval.

Če povzamem, je za mano več kot 300, če ne kar precej več (točnih podatkov žal nimam) tekem, kjer sem v vlogah tekača, navijača, fotografa, organizatorja doživel marsikaj. Tekači smo različni in ekstremni napori iz nas izstisnejo najboljše in najslabše. Velika večina izkušenj je bila pozitivnih, definitivno se pa najde tudi kakšna negativna. Sam nisem zamerljiv človek in tudi če pride do kakšnega nesporazuma, se kljub lastnemu egu in trmi potrudim da ga rešim, brez da bi v lastne težave s problemi vpletal ljudi, ki s tem nimajo popolnoma nič. V normalnih okoliščinah bi se mi zdel tale prispevek popolnoma nepotreben, vendar sem bil v zadnjem mesecu deležen malega morja izmišljenih/lažnivih komentarjev na družabnih omrežjih, prav tako pa sem dobil kar nekaj neprijetnih telefonskih klicev, eden izmed njih se je celo končal z grožnjo. Ker imam tega preprosto dovolj, javno objavljam tole zgodbico.

Pred kratkim sem se (kot vsako leto) udeležil 6. Veronikinega teka po ulicah domačega Kamnika, seveda zopet za objektivom. Vreme nam je bilo za razliko od lanskega leta prizaneslo z dežjem, kljub bolj skromni udeležbi pa se je obetala zanimiva tekma. Proga poteka po starem mestnem jedru, zavije na Žale, ter se vrne v center, kjer tekmovalci zaključijo krog, ter se podajo v naslednjega. Krožne ‘dirke’ so s fotografskega vidika najslajše, saj imaš vsak krog ‘popravni izpit’, če ti slučajno v prejšnem ni uspelo dobit željene fotke. Po nekaj posnetih fotografijah starta, sem se preselil na klanec pod Žalami in počakal tekmovalce. Prvi so v hitrem tempu pritekli mimo, kot vedno sem spodbujal sodelujoče in pritiskal na sprožilec.

Veronikin tek je eden izmed tekov, ki šteje za Tekški pokal občine Kamnik, v katerem tekmuje tudi dober prijatelj Miha Potočnik. Miha je pri osemnajstih letih doživel hudo prometno nesrečo. Po dveh mesecih kome in dveh letih invalidskega vozička mu zdravniki niso napovedovali rožnate prihodnosti. S svojo močno voljo, ter pomočjo dobrih kamničanov je uspel utišati zdravnike in sedaj teče. Navdušeno sem ga spremljal in spodbujal zadnji dve leti, ko je dosegal neverjetne rezulate. Več o njem si lahko pogledate v spodnjem videu oz. preberete v nedavni izdaji Slovenskih Novic.

Ko je Miha s spremstvom v Kamniku tekel proti meni sem kot vedno zavpil “Bravo Miha!” ter naredil nekaj posnetkov. Stal sem na zunanji strani ovinka, v odtočnem jarku, z 200mm objektivom (kar precej zoom-a), zraven mene je stala prijateljica, s katero sva klepetala. Miha, ki je bil stran več kot 4-5m, je v tistem trenutku nekaj zmotilo, zgubil je ravnotežje in padel po tleh. Ni bilo ne prvič in verjetno tudi ne zadnjič, ko se je to zgodilo. Hitro se je pobral ter nadaljeval s tekom. Vprašal sem ga če je vse ok, dobil pa sem zelo nenavaden in presenetljiv odgovor: “Da nebi slučajno kaj objavil, ker bom s’tožu tebe pa use zraven.”

VeronikinTek_2014_05

Malce zmedeno sem ga pogledal, si mislil da ima pač slab dan. Se zgodi, se bova že pogovorila potem v cilju, ko mu česitam, kot je v tekaški navadi. Nadaljujem s fotkanjem, spremenim lokacijo ter pozabim na vse skupaj. Čez dobrih 20 min pride do mene urednik portala Kamnik.info, ter me vpraša kaj se je zgodilo. Na hitro razložim, sam pa mi v odgovor razloži da je Miha odstopil zaradi poškodbe, ter da je reševalcem, organizatorjem, ter vsem v cilju povedal, kako je padel zaradi mene. Vse skupaj je bilo slišati kot da bi ga spotaknil, ter zraven še pohodil. Nič mi ni bilo jasno. Do mene je zatem prišlo vsaj še nekaj domačinov, kateri so si bolj ali manj že ustvarili svoje mnenje in jih moja stran Mihovega padca niti ni zanimala. Po precej napornem, ter nepričakovano zapletenem dopoldnevu, sem prišel domov, pretočil fotke na PC in začel z obdelavo.

Ni minilo pol ure, ko sem dobil prvi klic. “Ej, dj mi povej kaj je bilo.” Že naveličan še enkrat razložim, ter odložim. Nadaljujem z obdelavo, telefon spet zvoni. Prižgem Facebook in prva stvar, ki jo vidim je Mihov status, kako preklinja fotografe, ki so krivi da mu ni uspelo preteči današnjega teka. Kmalu se je nabralo cel kup podpornikov, ki so se strinjali z Mihom, ter preklinjali “nesposobne fotografe.” Edino kolega, ki je poznal zgodbo in okoliščine, se je postavil na nasprotno stran. Ko so popljuvali še njega in je končno prišlo do omembe mene osebno, sem imel dovolj. Napisal sem točno kaj se je zgodilo in zahteval od Mihe, naj ne širi laži, ter se opraviči.

Čar Facebooka je, da lahko svojo zgodbo prikažeš kot si sam želiš, torej kar ti ni všeč enostavno zbrišeš (nekaj kar Miha zelo rad počne) in 1,2,3, mojega komentarja ni bilo več. Kmalu zatem mi je pisal na zasebno sporočilo, se opravičil, napisal kako njegov padec ni moja krivda, ampak želji da to javno objavi ni ustregel. Vse to se je zgodilo 11. oktobra in od takrat sem, kot prej omenjeno, zaradi laži in širjenja neresnic dobil cel kup neprijetnih klicev, vključno s prazno grožnjo, naj se neham nastavljat tekačem, drugače bom ostal brez fotoaparata in opreme.

Ko pogledamo njegove dosežke, je Miha res car. Vsaka čast za njegovo voljo, trmo in trud, s katerim je dosegel kar so doktorji opredelili za preprosto nemogoče. Žal pa je njegov odnos do ljudi, ki (smo) ga podpirajo(li) popolnoma na drugem nivoju. Nesramnost, izkoriščanje ter širjenje laži in izmišljotin, ter celo grožnje s tožbo, niso stvari ki bi jih pričakoval s strani prijatelja in športnika.